»Obrtna dejavnost za krašenje tkanin ali usnja z vzorčnim všivanjem niti. Od poznega srednjega veka do začetka 19. stoletja so se z vezenjem dragocenih oblačil ukvarjali zlasti krojači; v zgodnjem novem veku so vezli tudi trakarji. Vezilstvo kot samostojna obrt na Slovenskem pred 20. stoletjem ni izpričano. Od poznega srednjega veka do zdaj so jih za cerkvene potrebe vezle zlasti nune. V bidermajerskem času je postalo znanje vezenja del izobrazbe pri meščanskih dekletih; takrat se je začelo širiti preprosto vezilsko znanje tudi med kmečka dekleta. Po 1869 so se z osnovami vezilstva seznanjale učenke v ljudskih šolah. Dekleta iz vseh družbenih plasti so do srede 20. stoletja večinoma vezle le osebno in hišno opravo in opremo za domače potrebe. Od 1888 so se vezilje izobraževale na strokovnih vezilskih šolah« (SEL 2004: 670).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.