»Dejavnost in obrt, ki izdeluje usnje. Podlaga slovenskemu usnjarstvu ali lédrarstvu (iz nemščine Leder, usnje) je razvita živinoreja. Od 15. in 16. stoletja so delovali usnjarski cehi, sredi 19. stoletja so iz mnogih usnjarskih delavnic nastale velike obrtne usnjarne (ledrarije) in usnjarska industrija; 1875 je bilo npr. v Tržiču deset usnjarjev. Največja usnjarska tovarna na Slovenskem je bila pred 2. svetovno vojno Vošnjakova (Usnjarna Fr. Woschnagg) v Šoštanju« (SEL 2004: 656).

»Manjše domače delavnice so predvsem strojile goveje kože v odporno usnje za podplate. Telečje kože so strojili v boks, iz konjskih pa izdelovali t.i. »plank« usnje, ki so ga uporabljali predvsem sedlarji za izdelovanje komatov. Svinjske kože so uporabljali za izdelovanje črnega in mastnega rjavega usnja za potrebe čevljarstva« (Bogataj 1989: 95).

»Strojarsko in usnjarsko delo je bilo v precejšnji meri povezano z vodo, sam delovni postopek pa je bil sestavljen iz številnih opravil in delovnih faz« (Bogataj 1989: 96).

»Neposredni porabniki usnja so bili čevljarji. Poleg čevljarjev pa so usnje uporabljali kot glavno surovino pri svojem delu tudi sedlarji in jermenarji« (Bogataj 1989: 98).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.