»Izdelovanje platna in sukna s tkanjem lanene, konopljine in volnene preje na statvah. Izrazito sezonsko domače delo, tudi obrt, razvito zlasti Sorškem polju. Najdlje se je tkalstvo ohranilo v Beli krajini in Prekmurju. Tkalstvo je bilo najbolj razvito v 18. stoletju, ko je imelo t.i. škofjeloško platno pomemben delež v trgovini dežele Kranjske. V 2. polovici 19. stoletja je blago industrijskih tkalnic začelo izpodrivati na statvah ali krósnah stkano platno« (SEL 2004: 631).

»Pridelovanje lanu, njegova priprava za prejo in nato za tkanje je bilo predvsem delo žena in deklet. Bilo je v središču hišnega življenja ter odraz številnih oblik vaških, zlasti družabnih odnosov, tudi svojevrstnih šeg in navad. Poleg izdelovanja platna je bilo dokaj razširjeno tudi suknarstvo. Še posebno razvito je bilo v alpskem območju, kar je zaradi ovčereje v teh krajih povsem razumljivo. Volna je namreč predstavljala osnovni material za izdelovanje sukna« (Bogataj 1989: 63).

»Zemljo za sejanje lanu so pognojili in globoko preorali že jeseni. Sejali so ga septembra in oktobra ali pa naslednje leto marca« (Bogataj 1989: 63).

»Posušeni lan so ženske trle na trlicah, da so se vlakna ločila od stebla. V trlici so se stebla zlomila in so odpadla, tericam pa so ostajala v roki le vlakna za predivo. Vlakna so razčesavale in čistile, nato pa so jih povezovale v kite ali povesma. Od čiščenja prediva na grebenih je bilo odvisno, kakšno vrsto platna bodo pozneje lahko stkali. Pred tem je bilo treba predivo tudi spresti na kolovratu in ga pripraviti za tkanje. Podobno kot teritev je bila pomemben dogodek ob jesenskih in zimskih večerih tudi preja. Predice so se zbirale v nekaterih hišah, med prejo so se pogovarjale, prepevale, večkrat so jih obiskali tudi možje in fantje. Preje so se sprevrgle tudi v zabavo« (Bogataj 1989: 65).

Pripravila Vera Jaćimović 

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.