»Vrsta lesenih rokodelskih in obrtniških opravil, izdelovanje suhe robe. Suhorobarstvo je izrazit primer domače obrti, ki v novejšem času po tehnološki in organizacijski zasnovi prerašča v redno lesno galanterijsko obrt. Domovina suhorobarstva je ribniško-kočevsko območje, suho robo pa so izdelovali tudi na Črnem Vrhu nad Idrijo, delno na Trnovski planoti, v Bohinju, na Pohorju, do konca 19. stoletja na Blokah, v Poljanski in Selški dolini, na Idrijskem in Cerkljanskem. Cesar Frederik III. je 1492 izdal odlok, po katerem so lahko kmetje na kočevskem in ribniškem območju trgovali tudi z lesenimi izdelki lastne, domače izdelave. Zdaj suhorobarstvo zajema čez 20 različnih delovnih opravil« (SEL 2004: 588).

Suha roba pa je »skupen izraz za ročno, pozneje po večini strojno izdelano rokodelsko lesno z ribniško-kočevsekga območja. Izdelki suhe robe so od 15. stoletja predmet različnega trgovanja (krošnjarstvo). Suha roba obsega več skupin izdelkov, nastalih z žličarstvom in kuhalničarstvom, posodarstvom, obodarstvom, ročnim mizarstvom, orodjarsvom, strugarstvom, pletarstvom, rešetarstvom, sodarstvom, zobotrebčarstvom, izdelovanjem igrač, (turističnih) spominkov, daril in okrasnih predmetov iz lesa. Leta 2002 so v Ribnici zaščitili geografski izvir suhe robe in izdelali Pravilnik o označbi porekla blaga »Ribniška suha roba«. Območje ribniške suhe robe po tem pravilniku obsega občine Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Dobrepolje, Velike Lašče in Bloke« (SEL 2004: 588).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.