Z izdelovanjem drsank in vezenin se je srečala že v otroških letih, saj jo je tega naučil pokojni oče (mama je umrla). Izdelke so uporabljali za lastno rabo ali pa so jih podarjali sorodnikom, ki so občasno prihajali na obisk, med drugim tudi iz daljne Amerike. Njen oče je drsanke delal samo za njih, otroke, torej le ob Veliki noči, vezli pa so predvsem v zimskem času na topli krušni peči. Kot pravi to ni bila obrt, ampak ljubiteljsko delo za lastno uporabo in veselje.

Za izdelovanje drsank so jo navdušili očetovi natančno izdelani vzorci in rože, ki jih je praskal v jajčno lupino. Kasneje pa si je vzorce začela izmišljati kar sama, vendar so ji še vedno najlepši belokranjski, domači.

Drsanke barva tako kot nekoč - samo v čebulnih olupkih. So temno rjave barve, močno kuhane, tako da se ohranijo dolga leta. Njeni izdelki so zelo prepoznavni zaradi specifike izpraskanih vzorcev (belokranjskih), cvetnih motivov, klasja, grozdja in izpraskanih napisov.

Za drsanke uporablja jajca mladih kokoši, olupke temne in rjave čebule, vodo, jabolčni kis, olfa nož ter malo olja za mazanje končnih izdelkov. Drsanke izdeluje v tehniki praskanja, vezenine v tehniki tkaničenja in značilnih drugih slovenskih tehnikah vezenja.

Postopek izdelovanja drsanke je sledeč: najprej skuha osnovno barvo za barvanje jajc: 2 pesti čebulnih olupkov, 2 litra vode, 1 žlica jabolčnega kisa. To prevre pol ure, da voda postane rjava, nato jo odcedi in ohladi. V to obarvano hladno vodo da ponovno 2 pesti olupkov, 1 žlico kisa in dolije malo vode, da so jajca pokrita. Nato da v vodo 5-6 jajc. To zelo počasi zavre in se kuha 1 uro. Če je vrenje premočno, jajca popokajo. Po eni uri kuhanja jajca vzame ven iz vode jih obriše in ohladi. Pravi, da je najbolje, da se začne praskati vzorec na mlačnem jajcu, ker se tako dala lažje in lepše. Pravi, da se z olfa nožkom dajo narediti zelo lepi motivi in vzorci. Jajce se lahko razdeli s črto podolžno, poprek ali pa poševno. Motivi so zelo poljubni, vendar meni, da je prav, če se nekaj ponavlja (ali vzorec ali cvetni motiv). Ko konča, drsanko namaže z maščobo, da se lepo sveti.

Pravi, da so drsanke, kakršne izdeluje, značilne za vasi v metliški občini: Bušinja vas, Gornji Suhor, Ravnace, Bojanja vas, Radovica in sama Metlika.

Njen drsanke so namenjene ljudem, ki cenijo ljudske šege in navade, ljudsko umetnost in ročna dela ter navaja, da takih ni malo.

Izdeluje drsanke, ki so za okras doma in tudi zelo uporabne izdelke (prtički, večji prti, vezene blazine, posteljnina, bluze, krila, obleke).

Izdelke prodaja v znane trgovine s spominki in galerije po Sloveniji, na različnih prireditvah, občasno na sejmih domače obrti in predstavitvah.

Za drsanke imam izdelano škatlico kvadratne oblike iz trde lepenke in so zelo močne in varne za pošiljanje po pošti, ali za daljši prenos. Občasno uporablja ovalne škatlice iz valovite lepenke, ki se ji zdijo zelo dekorativne.

Meni, da je embalaža zelo pomembna, predvsem zaradi varnega prenosa izdelkov, prav tako pa tudi zaradi estetike same, vendar obenem poudarja, da je težko ustreči vsem okusom kupcev. Certifikat kakovosti je prejela za drsanke, belokranjske vezenine in vseslovenske vezenine.

Vsa leta, odkar izdeluje drsanke in vezenine, je svoje znanje pri krožkih vezenje, likovni vzgoji in ročnih spretnostih uspešno prenašala na otroke, saj je po poklicu učiteljica. Prav tako vodim veliko delavnic po Sloveniji in mora priznati, da je navdušenje videti, kaj vse ustvarijo odrasli in otroci. Obenem pa v njeni krajevni skupnosti vodi krožek ročnih del za žene, ki želijo ustvarjati.

Pri njeni dejavnostih in delavnicah sodelujeta njeni hčeri Metka in Mojca, ki sta se tudi zapisali učiteljskemu poklicu. Mojca nadgrajuje njene vezenje z izvirnimi in uporabnimi čudovitimi vezeninami in drugimi okrasnimi izdelki, Metka pa dela drsanke s prav tako čudovitimi drobnimi vzorci, cvetlicami in klaski. Obe prav tako vodita krožke in delavnice, ki so dobro obiskani.

Vse bolj je prepričana, da je našla pravi način za ohranjanje dediščine, saj zanimanje med ljudmi za to dejavnost raste. Razstave, ki jih prirejajo, pa kažejo, da so na pravi poti, saj so izdelki občudovani in zanimanje za to vrsto ohranjanja raste, prav tako pe je vse več žena, ki bi svoje znanje rade obnovile in tudi tistih, ki bi se rade naučile vsega tega.

Meni, da slika prihodnosti za izdelovalce ni tako rožnata, saj se po njenem mnenju od tega ne da živeti, pravi: » davčna politika je pač takšna «. V današnjem prehitrem tempu življenja ljudje izgubljajo smisel za lepe, ročno narejene stvari in velikokrat rajši kupijo cenene izdelke. Boji se, da bo v prihodnosti malo ljudi, ki se bodo ukvarjali s tem delom, predvsem zato, ker ni donosno.

Sama sodeluje z ga. Jakobino Pahor, ki izdeluje pleteno in kvačkano čipko, vezenine in drsanke. Obe sta po poklicu učiteljici, torej sorodni duši, ki se pri delu dopolnjujeta, prav tako pa tudi skupaj razstavljava izdelke in imata skupne predstavitve.