»Domače sezonsko predelovanje sliv v prunéle, prinéle (iz francoščine prune, sliva, pruneau, suha sliva), lupljene suhe slive. Prva pričevanja o lupljenju in sušenju sliv so iz 1. polovice 19. stoletja iz Goriških Brd, kamor naj bi dejavnost prinesli Francozi (izraz prunela podpira to domnevo). Slivarstvo je bilo izrazito skupinsko delo moških (slivarjev) in žensk (slivaric). Sprva je šlo za hišno obrt, pozneje so slivarske družine najemale dodatne delavce. V 2. polovici 19. stoletja so slivarji iz Goriških Brd odhajali lupit slive na Dolenjsko, Štajersko in Hrvaško, v 30. letih 20. stoletja so se te dejavnosti lotili tamkajšnji kmetje. Olupljene, na soncu posušene, izkoščičene in žveplane slive so prodajali skoraj izključno v tujino. Po 2. svetovni vojni so lupljenje sliv organizirale zadruge, vendar je dejavnost do konca 50. let 20. stoletja zamrla. Najznačilnejša slivarska območja so bila v Beneški Sloveniji (okolica Čedada), Goriških Brdih in Vipaski dolini, na Bizeljskem, delu hrvaškega Zagorja, manjša slivarska območja so bila v okolici Kostanjevice na Krki, Brkinih, okolici Ljutomera in na Goričkem. Briški slivarji so hodili na Bizeljsko in Hrvaško lupit slive kot sezonski delavci; zanje sta se tja razširila tudi izraza žáudar, žáudarca« (SEL 2004: 541).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.