»Pretežno domača obrt, deli se na brenkarstvo (priprava dlakovine in žime za posteljne žimnice) in sitarstvo (tkanje dna ali platna za sita iz žime). Znani sitarji so bili kajžarji in gostači v Stražišču (Kranj). Začetki sitarstva segajo v 1. polovico 17. stoletja; 1907 je bila ustanovljena Sitarska in žimarska zadruga v Stražišču. Po 1950 je sitarstvo zamrlo. Gmotna pričevanja o sitarjih in njihovem delu so v Gorenjskem muzeju v Kranju in Loškem muzeju Škofji Loki« (SEL 2004: 534).

»Sita so tkali moški, ženske in otroci od 14. leta dalje, mlajši pa so pri »kozlu« navlačevali žimo na ničalnice. Navlečeno žimo, ki je predstavljala osnutek, so prenesli na statve. Votek je bila žima, vendar ne v običajnem tkalskem čolniču, ampak kar v leseni cevki. Izdelovali so več vrst sit, ki so se razlikovala po velikosti in po barvi. Vsaka vrsta je imela svoje ime;… Žime si sitarji niso sami kupovali, ampak so jo po založniškem načelu dobivali od domačih trgovcev. Ponavadi so dobili že očiščeno in pobarvano žimo, nekateri sitarji pa so jo čistili in barvali tudi sami« (Bogataj 1989: 69).

»Prvi začetki propadanja te obrti so se začeli kazati že po sredi preteklega stoletja (*mišljeno na 19. stoletje). Takrat je veliko sitarskih družin prenehalo z delom, saj je prodaja sit, zlasti pa izvoz, močno upadla. Kriza se je do prehoda v 20. stoletje še bolj zaostrila. Izvoza je bilo vedno manj, izdelki so ostajali v skladiščih, podjetja pa so oddajala naročila le še v manjših količinah« (Bogataj 1989: 72).

»Sitarstvo je v petdesetih letih povsem zamrlo. Ohranjene so le nekatere kajžarske domačije, ki spominjajo na nekdanje delovno in splošno bivalno ali življenjsko okolje sitarjev« (Bogataj 1989: 73).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.