»Pomembno družabno opravilo v zimskem času, ko so se žene in dekleta družile pri predenju lanenih in volnenih niti. Valvasor v 17. stoletju poroča o razdiranju preje, sklepu opravil, združenem s pojedino, pitjem, petjem in plesom (šege ob preji). Preja s preslico ali na preslico se je najdlje ohranila v Beli krajini, kolovrat so kot mehansko pripravo za prejo začeli pogosteje uporabljati v 17. in 18. stoletju. S kolovrati so predli tudi na gradovih in v mestih. Preja se je morala končati ob prazniku sv. Jere ali Jederti (17. 3.), znanilke pomladanskega dela na prostem« (SEL 2004: 467).

»Predilstvo je bilo na Slovenskem močno razširjeno. O tem pričajo med drugim tudi podatki o gojenju lanu in o številu ovac, katerih volno so prav tako uporabljali za prejo. Nekatera področja Slovenije pa preje sploh niso poznala, naj bo na preslici ali kolovratu. Zato so morali vse to nositi v druge kraje« (Bogataj 1989: 175).

»Z volneno prejo je povezano tudi delo nogavičarjev, ki so opravljali pomembno domačo obrt vse do konca 19. stoletja, ko je njihovo delo zaradi konkurence strojnih, industrijskih izdelkov zamrlo« (Bogataj 1989: 177).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.