»Uslužnostna domača obrt, ki je kmečkemu prebivalstvu prinašala pomemben dodatni zaslužek. Najprej se je pranje perila razširilo v vaseh severozahodno, severovzhodno in jugovzhodno od Ljubljane, središče je bilo v Bizoviku. Pranje perila je bilo razvito tudi v tržaški okolici. Prvo pričevanje o pranju perila v okolici Ljubljane je pri Valvasorju (1689). V 2. polovici 19. stoletja so v ljubljanski okolici perice za prevoz perila začele uporabljati ročne dvokolesne vozičke z vzmetmi po načrtu B. Potočnika, župnika v Šentvidu nad Ljubljano. Po 2. svetovni vojni so pranje perila opravljale uslužnostne pralnice, pogosto v kemičnih čistilnicah« (SEL 2004: 459).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.