»Izdelovanje predmetov iz slame, koruznega ličja, leskovih in kostanjevih viter, neobeljenih ali obeljenih vrbovih šib in drugih gradiv (smrekovo šibje, srobot, beka, kostanjeve in gabrove palice) s prepletanjem, zvijanjem in zatikanjem. Pletarstvo se je razvijalo kot izrazita domača dejavnost za potrebe posamičnih gospodarstev in za prodajo v domačem okolju. Ponekod se je za potrebe tržišča razvilo v obrt. Pletarsko znanje se je širilo iz roda v rod, od 19. stoletja tudi s pletarskimi tečaji in šolami« (SEL 2004: 426).
Tako kot lončarstvo tudi pletarstvo sodi med starejše domače obrti, saj so prve omembe že v antičnih virih ter kasneje na upodobitvah srednjeveških fresk.

»Za razvoj kakovostnih pletarskih delavnic je bila namreč velikega pomena organizacija strokovnega pouka, s katerim je stara Avstrija poskušala dvigniti kakovost slovenskega pletarstva. Izdelovanje tehnično in oblikovno dovršenih pletarskih izdelkov so uvedli namreč šele s strokovnimi tečaji, ki so jih začeli organizirati v preteklem stoletju (*mišljeno na 19.stoletje) v raznih krajih Slovenije« (Bogataj 1989: 51).

»Pomena strokovnega izobraževanja so se zavedali predvsem vsi, ki so videli, da naše domače pletarstvo ne more napredovati na temelju tradicije« (Bogataj 1989: 57).

»Izdelki pletarskih delavnic so bili namenjeni tržišču, zlasti tudi zahtevnejšemu, kot so mesta. Seveda so delavnice krile tudi potrebe podeželja, toda kmetje so si največkrat pletli košare za krompir, koše, pletene lestvene nastavke za vozove in gnojne koše kar sami« (Bogataj 1989: 57).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.