»Domače izdelovanje pip za kajenje tobaka. Poznano je od 18. stoletja, najbolj razvito je bilo na prehodu 19. v 20. stoletja. Značilno središče piparstva je bilo v Bohinju (Gorjuše), pomembnejša so bila tudi Moravče, Poljane v Poljanski dolini, Martinj Vrh nad Železniki, Višnje na Primorskem in Krka na Dol. Bohinjci so izdelovali pipe različnih velikosti in oblik, krasili so jih s srebrno ali medeninasto pločevino in biserno matico, prodajali so jih po Kranjskem in Koroškem, v Istro, Dalmacijo, celo v Anglijo in Ameriko. Pipe iz moravške okolice so bile oblikovane po podobi domačih in divjih živali« (SEL 2004: 416).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.