»Obrtna in industrijska peka kruha in peciva. Posebni obliki sta peka kruha na domu za prodajo in prestarstvo. Pekarstvo je bilo obrt v srednjeveških mestih, najstarejše pričevanje na Slovenskem je zapis o pekih v Piranu 1284, najstarejše prodajalne in stojnice s kruhom v Ljubljani so omenjene 1300. Od 16. stoletja so mestne peke (npr. v Ljubljani) redno nadzirali, pekovski poklic je, poleg mlinarstva, veljal za najbolj goljufivega. Peki so kruh pošiljali po železnici v oddaljene kraje (npr. iz Ljubljane v Rimske Toplice) že v 19. stoletju. Po 2. svetovni vojni je zasebno pekarstvo skoraj zamrlo, od 80. let 20. stoletja oživlja«
(SEL 2004: 409).

»Peka kruha je bila pomembna panoga domače obrti v vaseh slovenske Istre. S to peko so zadovoljevali potrebe obalnih mest, ki vse do začetka 20. stoletja, razen nekaj izjem, niso imela svojih pekarn. Zato so istrske žene pekle domač kruh in ga nosile na prodaj v mesta. Prodajalke kruha so imenovali krušarice, ponekod tudi jajčarice, saj so poleg kruha prodajale na mestnih tržnicah tudi jajca in perutnino«
(Bogataj 1989: 190).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.