»Kuhanje ali žganje oglja. S to dejavnostjo ali domačo obrtjo v gozdu pridobivajo oglje v oglarskih kopah na kopiščih (območje, kjer se postavijo kope). Na slovenskem so kopišča in pravica do oglarjenja izpričana od 16. stoletja. Do 19. stoletja so oglje pridobivali zlasti za potrebe fužin, pozneje največ za izvoz, po 1. svetovni vojni povečini v Italijo, nekaj na Hrvaško, medtem ko so v Sloveniji porabili samo 1-2% proizvodnje. Med 1. in 2. svetovno vojno se je oglarstvo ohranilo predvsem za kovaške potrebe. V zadnjem času še redkokje pridobivajo oglje in ga večinoma uvažajo. Starejši in preprostejši način pridobivanja oglja je bilo zelo potratno žganje lesa v jamah, tako da se je posebno pod vplivom fužinarstva uveljavilo kuhanje v kopah. Z oglarstvom se je izoblikovala nova skupina prebivalstva, oglarji, nekateri so bili do 19. stoletja tujega izvora« (SEL 2004: 382).

»Oglarji so postavili kope ali oglenice na ravnem prostoru v gozdu (na gozdni jasni), ki so ga imenovali kopišče. Tu je bila shramba za oglje in oglarska koliba, narejena kot zasilno bivališče iz ogredja in pokrita s svežim smrekovim ljubjem oziroma skorjo. Oglarsko delo je poteklo v različnih oblikah. Tako je kmet, lastnik gozda, najel oglarja, ali pa je oglar sam najel oziroma kupil določeno količino lesa v gozdu in si skuhal oglje, ki ga je potem prodal« (Bogataj 1989: 109).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.