»Domače obrtno pletenje nogavic, pomembno od konca 19. stoletja. V Zgornjesavski dolini so pletli predvsem letne, med Jesenicami in Tržičem zimske volnene nogavice. Nogavičarstvo je bilo razvito tudi na območju Višnje Gore. Največje središče nogavičarstva je bil Tržič, pletli so odrasli in otroci. Nogavičarji so se v Tržiču združili v bratovščino v 1. polovici 18. stoletja in od 1756 delovali po cehovskih pravilih« (SEL 2004: 366).

»Podobno kot pri nekaterih drugih obrteh v preteklem stoletju (npr. pri slamnikarjih) se je tudi pri nogavičarjih razvil založniški sistem in prevzemali so od mojstrov in trgovcev delo na domu. Čeprav je nogavičarstvo na prehodu stoletja že začelo močno upadati, so začeli nogavičarji izdelovati tudi rokavice (brez prstov), volnene čepice, spodnje jopiče, bleke za konjske komate, »žoke«, »šticlne« (zapestne rokavice)« (Bogataj 1989: 177).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.