»Temeljna živilska in predelovalna obrt in industrija za mletje in predelavo žita, v izjemnih okoliščinah (lakota) tudi za mletje semen in plodov. Mlinarstvo se opravlja v vodnih mlinih, mlinih na veter in mlinih na parni in električni pogon. Mlinarstvo je bilo pogosto povezano s kmetovanjem, tako da so poleg obrtnih in industrijskih mleli hišni ali kmečki mlini. Plačilo za mletje je bilo praviloma v naravi: mlinar si je vzel delež moke, včasih tudi otrobov. V mlinu je veljal določen red; kdor je prej pripeljal žito, je bil prej na vrsti
(kdor prej pride, prej melje); zaradi ropota je bilo treba glasno in razločno govoriti (samo v mlinu se dvakrat pove)« (SEL 2004: 331).

»Mlinarji so kot obrtniki vedno predstavljali specifično socialno skupino s posebnim položajem v družbi in v odnosu do drugih skupin« (Bogataj 1989: 75).

»Mlinarstvo sodi namreč med najstarejše obrti človeškega rodu« (Bogataj 1989: 75).

»Mlinarstvo je bila tista obrt, ki je imela svoje logično mesto na koncu agrikulturne verige - se pravi, da je bilo del kmetijstva«
(Bogataj 1989: 76).

»V naravi mlinarskega dela je iskati vzroke za pojave delitve dela že v zgodnejšem obdobju razvoja. Delo mlinarja je tako, da hkrati ni mogoče opravljati še druga dela. Zato so bili mlinarji v količkaj donosnem in nekoliko večjem (od 3-4 parov kamnov dalje) mlinu samo mlinarji. Drugi pa so delali na senožetih, travnikih, njivah in so skrbeli za živino« (Bogataj 1989: 76).

»Stranke so v mline prinašale in pripeljale zrnje. Vreče (seveda ovčje ali kozje mehove) so prenašali s pomočjo nosilnih trakov - oprt, vozili pa so s štirikolesnimi vozovi« (Bogataj 1989: 77).

»Pri mlinarski obrti predstavlja pomembno vlogo predvsem tudi delo v mlinu. Sam način mletja poteka sicer po ustaljenem sistemu, vendar pa je od mlinarja do mlinarja različen predvsem glede razmerja med žitom in zmleto moko in otrobi. Od tega je bil odvisen tudi mlinarjev zaslužek. To je povezano z brezhibnim delovanjem mlinske naprave, pravilnim uravnoteženjem in vrtenjem mlinskih kamnov ter njihova naostritev. Mlinske kamne je moral namreč mlinar naostriti (»klepati«) vsakih 48 ur, če je veliko mlel. V zvezi s kamni povejmo tudi to, da se je razvila posebna obrt, t.i. klesarstvo ali kamnoseštvo« (Bogataj 1989: 81).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.