Je dejavnost za izdelovanje različnih izdelkov iz gline, ročno ali na lončarskem vretenu (po SEL 2004: 295).

»Posušene izdelke žgejo v pečeh in po potrebi tudi loščijo« (po SEL 2004: 295).

Slovenija ima zelo pestro in raznoliko lončarsko dediščino, saj je lončarstvo ena najstarejših obrti na Slovenskem in se je razvijalo v različni lončarskih središčih (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje (po SEL 2004: 296)). To dokazujejo arheološke izkopanine iz prazgodovinskega časa, upodobitve na srednjeveških freskah in podatki v arhivskem gradivu.

»Ob koncu 18. stoletja so se razmere močno spremenile in mestni lončarji so se začeli preusmerjati predvsem v pečarstvo« (Bogataj 1989: 22).

»Na podeželju je lončarstvo ostalo pomembna dopolnilna - ali celo samostojna - domača obrtna panoga. Ta dejavnost je bila skoraj po pravilu vezana predvsem na tiste sloje, ki so imeli manjšo zemljiško posest; ta jim ni mogla ustvariti dovolj sredstev za preživetje« (Bogataj 1989: 22).

»Obrtni zakon leta 1859. je lončarjem dovoljeval svobodno prodajo izdelkov na tržne dni, na sejmih ali, da so jih nosili in vozili naprodaj po bližnji in daljni okolici. V osemdesetih, devetdesetih letih preteklega stoletja (*mišljeno na 19.stoletje) so nastopile nove spremembe. Val, ki je pred sto leti zajel mesta in trge, je sedaj prišel z železno in emajlirano posodo tudi na podeželje. Povrhu se je začela spreminjati tudi kuhinjska tehnologija: kuhanje na odprtih ognjiščih in v pečeh so zamenjali »sodobni« štedilniki. Tržišče se je močno skrčilo, prvič v zgodovinskem razvoju je začelo upadati tudi število lončarjev« (Bogataj 1989: 22).

»Lončarsko delo je sestavljeno iz treh glavnih opravil: pridobivanje (kopanje) gline, oblikovanja izdelkov na kolovratu ali lončarskem vretenu in žganja v peči. Med pomembna opravila sodijo tudi priprava loščev ali glazur, sušenje izdelkov in prodaja. Danes uporabljajo vsi lončarji stroje za gnetenje in čiščenje gline. Prvotno (pred vojno) so jo morali po kopanju temeljito pregnesti z rokami in nogami ter nato še ročno prečistiti vsega kamenja in drugih primesi, ki bi lahko povzročile pokanje posode v peči. Tudi barvo za lošče so mleli v ročnih mlinih (žrmljah), danes pa seveda to kupujejo že kot gotov industrijski izdelek« (Bogataj 1989: 25).

»Izdelki slovenskih lončarjev so se po svoji obliki, načinu krašenja in tudi po funkciji razlikovanje po posameznih lončarskih področjih. Poleg tega so se lončarji s svojimi izdelki vedno prilagajali tržišču, torej željam kupcev« (Bogataj 1989: 31).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.Opis lončarstva