»Obrtno izdelovanje in popravilo tekstilnih in usnjenih oblačil, poklicna ali priučena obrt. Poleg izdelovanja oblek in perila so posebna krojaška opravila šivanje kožuhov (krznarstvo), zaves, posteljnega perila, v novejšem času tudi usmerjene krojaške obrti (šivanje predpasnikov, namiznih prtov, popravljalnice oblačil). Krojači so omenjeni v Piranu 1281, najstarejši krojaški cehi so bili beljaški 1347, ljubljanski 1399 in škofjeloški 1457. Produktivna zadruga krojačev je bila ustanovljena 1873, 1891 Zadruga krojačev, krojačic in sorodnih obratov v Ljubljani. Krojaštvo je tudi del tekstilne industrije« (SEL 2004: 258).

»Tudi pri krojaški in šiviljski dejavnosti je veljalo pravilo, da so si hodili nabirat izkušnje v večja središča in tudi v tujino ali da so hodili v »fremd«. Pri tem so postajali pravi specialisti za nekatere zahtevnejše vrste obleke« (Bogataj 1989: 179).

»Pogosto se je krojaške obrti oprijemalo kajžarsko in bajtarsko prebivalstvo ki ga tudi sicer poznamo kot nosilca obrtnih dejavnosti na našem podeželju« (Bogataj 1989: 180).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.