»Domača in storitvena obrt za izdelovanje in popravilo obutve; po 1900 se je razvila tudi obutvena industrija. Najstarejša pričevanja o čevljarjih kot samostojnih obrtnikih so iz 15. stoletja, bili so cehovsko povezani. Na Slovenskem je bilo več čevljarskih središč, npr. v Tržiču, Mirnu pri Gorici, Škofji Loki, Cerknici in Turnišču. Najbolj »čevljarsko« mesto je Tržič, tam se je najprej razvila čevljarska industrija (Peko od 1911); čevljarstvo se tam praznuje s sejmom na šúštarsko nedeljo (prva nedelja v septembru). Poleg dela v delavnicah so čevljarji hodili po domovih« (SEM 2004: 67).

»Usnjarstvo in čevljarstvo sta med seboj povezani obrti« (Bogataj 1989: 101).

»Zanimivi so bili odnosi med zaposlenimi in mojstrom. Mojster je imel seveda prvo besedo, pomočniki so že lahko kadili pipo, vajence pa so porabili za najrazličnejša dela v delavnici, mojstrovem stanovanju ali hlevu« (Bogataj 1989: 101).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Bogataj, Janez
1989 Domače obrti na slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije.