»Gojenje čebel zaradi pridobivanja medu in voska, v 2. polovici 20. stoletja tudi zadelavine, cvetnega prahu, matičnega mlečka in čebeljega strupa. Alpski Slovani so se najbrž ukvarjali le z gozdnim čebelarstvom; s fevdalizacijo se je razvilo čebelarjenje doma. Poznosrednjeveško uvajanje ajde je bilo v novem veku podlaga za jesensko prevažanje panjev na pasišča. Do srede 19. stoletja je bilo v navadi ekstenzivno čebelarstvo z jesenskim morjenjem čebel in spodrezovanjem satja. Iz njega so med dobili z gretjem na sitih in z luženjem v vodi, iz namake so pridobili medico, vosek so čistili s kuhanjem, precejanjem in beljenjem. Postopoma se je uveljavilo intenzivno čebelarstvo na strokovnih temeljih. Uvajali so premične satnike, v zadnji tretjini 19. stoletja točilo za med, ločitev medišča in plodišča v panjih in specializirano orodje in opremo. Oskrbovanje čebel in optimaliziranje razvoja čebeljih družin zdaj zahteva strokovno znanje in celoletno delo. Do srede 19. stoletja so čebelarili na kmetijah, fevdalnih posestvih in pri župniščih; po tem času je začelo naraščati število nekmečkih čebelarjev« (SEL 2004: 64).

Pripravila Vera Jaćimović

LITERATURA:
Baš, Angelos, ur.
2004 Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga.